Oris lovišča LD Bled

Lovišče Lovske družine Bled leži v severozahodnem delu Slovenije in v celoti pokriva blejsko-gorjanski kot, obsega tudi zahodni del Pokljuke in okolico Blejske Dobrave.

Lovišče LD Bled obsega 5856 hektarov površine. Razdeljeno je na 7 sektorjev, in sicer: 1. sektor – Bled, 2. sektor – Zasip, 3. sektor – Gorje, 4. sektor – Voklo-Ogrinc, 5. sektor – Bohinjska Bela, 6. sektor - Blejska Dobrava in 7. sektor – Poljšiška gmajna.

Na zahodu LD Bled meji po Savi Dolinki z LD Stol, na severu preko akumulacijskega zajetja Moste z LD Stol ter deloma z LD Jesenice. Večina meje LD Bled na severovzhodu poteka s Triglavskim narodnim parkom. Ta meja se vleče od Slovenskega Javornika, preko Kočne, Poljan, po Radovni in cesti na Pokljuko. Meja potem v glavnem teče po gozdu preko Ribje doline, Rečiške in Grajske planine, Kokošinjice, vse do Belske planine. Nekoliko nižje od Belske planine začne LD Bled na vzhodu mejiti z LD Nomenj, meja poteka v glavnem po gozdu preko Marovšce  in se spusti v Mokri Log. Od Soteske dalje meji LD Bled po Savi Bohinjki z LD Jelovica. Meja od Selskega mosta dalje poteka preko vasi Selo, mimo Ribnega, preko Koritnega in se konča v Betinu.

Opisana lega in meja dajeta lovišču Lovske družine Bled zelo slikovit značaj. Lovišče izkazuje izrazito dvojnost, nižinski del in sredogorski del, kar je redkost, s katero se lahko pohvali le malo lovskih družin.

Nižji del lovišča obsegajo terasaste doline ob Savi Bohinjki in Savi Dolinki, ki se zravnajo v svojih najvišjih delih. Med najizrazitejše dele nižinskega lovišča spadajo Govejek s terasastimi pašniki, ki ga obdaja obroč osamelcev z Obročem, Kozarco, Stražo in Dobro goro, okolica Dindola in Jarše. Največji sklenjen del nižinskega lovišča predstavlja del med Bledom, Brjem, Zasipom, Podhomom, Gorjami in Rečico. Nižinski del lovišča obsegata tudi bližnja okolica Bohinjske Bele in Dobravsko polje.

Pogled z Osojnice proti Ljubljanski kotlini.

Nižji, ravninski del se počasi preko Slamnikov, Osojnice, Kuhovnice, Obnika, Hotunj dvigne v sredogorski del lovišča, ki ga zavzema kraška planota Pokljuka. Pokljuka s svojimi obronki obsega več kot polovico lovišča.

Oster prehod med nižinskim in sredogorskim delom lovišča je v Soteski in nad Bohinjsko Belo, kjer se iz doline Save Bohinjke strmo vzpenjajo pečine Galetovca, Turnov, Pršavca, Obrnskega vrha in Marovšce.

Sredogorsko lovišče predstavljata tudi vrh Homa oziroma njegov severozahodni del, ki se strmo dviguje nad Vintgarjem, ter Boršt, ki se strmo vzpenja nad SV-robom slikovite soteske Vintgar. Nižje prisojnejše dele Homa bi označil kot nižinsko lovišče, predvsem po specifični divjadi, ki jo poseljuje.

Pogled s Stana proti otoku.

Opredelitev meje med sredogorskim in nižinskem loviščem je sicer zelo jasna, saj so nižinska lovišča zelo pestra z malo divjadjo in ležijo po slovenskih ravninah v Ljubljanski kotlini, Primorju in Prekmurju na Štajerskem in še kje. Naše lovišče nima take specifike in tudi sama nadmorska višina ga ne uvršča med nižinska lovišča, vendar lahko trdimo, da ima zahodni del lovišča izrazit značaj nižinskega lovišča.

Nižinski in sredogorski del lovišča bi najlažje razmejili z življenjskim prostorom divjadi, ki del lovišča poseljuje. Mejo med sredogorskim in nižinskim delom lovišča bi  najlepše opredelili z življenjskim prostorom gamsa, ki je v našem lovišču ena izmed redno zastopanih vrst divjadi. Gams, prebivalec visokogorja, je prisoten tudi v sredogorju in prav v našem lovišču prebiva dokaj nizko in poseljuje skalnate pečine in strmine skalnatih osamelcev.

Vendar vsak lovec in poznavalec narave dobro ve, da ostrih meja narava in njena divjad ne poznata, pozna jih samo človek.

Ilovec.

Razgiban relief, ki daje obraz našemu lovišču, je posledica delovanja ledenikov, ki so se umaknili po zadnji ledeni dobi, od takrat naprej pa površje v naši okolici oblikujejo reke, potoki in hudourniki, ki jih v našem lovišču ni malo. Prav apnenčasti osamelci, doline, soteske, jezero in močvirja so posledica izmeničnega delovanja rek in ledenikov v preteklosti.

Predvsem apnenčasta in ponekod dolomitna podlaga dajeta možnost za razvoj kraškega reliefa, ki obsega predvsem Pokljuko. Najbolj izrazit kraški relief je moč opazovati le v Marovšci, tam je tudi eden izmed najboljših habitatov za jelenjad.

Naše lovišče je zelo bogato z vodo. Prehodno celinsko podnebje, ki na Pokljuki dobi gorski značaj, pomeni veliko padavin, ki dosežejo svoj višek v jeseni. Ostanki večjega ledeniškega jezera se najdejo še danes v Jezercih in na Blatih, a je na žalost po obsežnih kmetijskih melioracijah od mokrišča na Blatih ostalo le malo.

LD Bled se lahko pohvali z 9 od 12 mokrišči, ki so na Bledu in so tudi zavarovana. Od tega je najbolj markantno tisto v Brjeh. Mokrišča so biotsko izredno pestra z vsemi vrstami, tako rastlinskimi kot živalskimi, česar se lovci dobro zavedamo. Mokrišča pa niso samo zelo pestra z živalstvom, imajo tudi zelo pomembne ekološke funkcije; delujejo kot naravne čistilne naprave, milijo lokalno podnebje in blažijo vodne ekstreme. Poleg tega imajo pomemben krajinski, turistično-rekreativni, izobraževalni in raziskovalni pomen. Vsa mokrišča so izločena iz lovnih površin.

Raba tal, ki prikazuje delovanje človeka v prostoru, se je v zadnjih letih močno spreminjala. Več kot dve tretjini našega lovišča pokriva gozd, ki je v nižjih delih predvsem mešan, na Pokljuki pa preide v iglastega. Nižinski del lovišča je v glavnem kmetijsko dokaj intenzivno obdelan. Vendar na žalost ugotavljamo, da gre večinoma za monokulturo koruze, pestrosti različnih poljščin, ki smo jih bili vajeni v preteklosti, ni več. Vseeno pa se pritisk kmetijstva na divjad v lovišču zmanjšuje.

Zelo zaskrbljujoče so predvsem površine v zaraščanju, ki jih je v našem lovišču veliko, najdemo jih predvsem na Pokljuki in njenih obronkih. Veliko sredogorskih travnikov in pašnikov - rovtov, ki so bili v preteklosti obdelani, ponavadi ročno pokošeni, se danes žal ne da več razpoznati, saj so se tako zarasli. Prav na tem področju smo lovci zelo aktivni, sploh v sodelovanju z Zavodom za gozdove, kjer skrbimo, da se zarašča čim manj površin.

Lovci naše lovske družine imamo še posebej težko nalogo pri usklajevanju interesov različnih uporabnikov prostora. Omeniti je potrebno, da del našega lovišča leži v robnem območju Triglavskega narodnega parka. Nižinski del lovišča je kmetijsko dokaj intenzivno obdelan, poleg tega pa ena največjih turističnih znamenitosti v Sloveniji, Blejsko jezero, privablja veliko število turistov, ki predstavljajo še dodatno obremenitev za okolje in divjad. Samo naselje Bled se širi, večanje števila stalnih prebivalcev, ki imajo gozd in naravo pred vrati, pa pomeni tudi pomemben faktor, ki ga moramo blejski lovci upoštevati, ko se odpravljamo na lov.

Nelovne površine, ki so bile na novo opredeljene ob sprejetju novega lovskega zakona leta 2004, predstavljajo 18 % (1073 ha) celotne površine lovske družine. Iz lovišča so tako izvzeta vsa naselja s 50-metrskim pasom, Blejsko jezero, Straža, del Dindola, vsi občinski naravni spomeniki, med njimi Brje in druga že omenjena mokrišča ter del Blat.

Velikokrat smo zapostavljeni na lovu, saj je izvajanje lova praktično nemogoče, da ne omenjamo števila spuščenih psov, ki so v lovišču.  Tudi del lovišča na Pokljuki je močno obremenjen z nabiralci gob in drugimi izletniki, sploh v poletnem in jesenskem času.

Kljub vsem nevšečnostim in različnim pritiskom in interesom pa se divjad drži dobro. Vse večji prisotnosti ljudi v naravi se je divjad odzvala na različne načine, vendar ji je prilagodljivost omogočila obstoj.

Lovska družina Bled ima veliko srečo, čast in odgovornost, da lahko gospodari s tako bogatim, pestrim in lepim loviščem.

Sestavil: Miha Marolt