KRATEK ZGODOVINSKI ORIS LOVSTVA NA SLOVENSKEM IN NA BLEDU
Lov je bil sprva dejavnost za zagotovitev osnovnih človekovih potreb, saj je bil človek od pradavnine nagnjen k uplenjanju živali, tako za udomačitev kakor za prehranjevanje. Po teh obdobjih je lov postal prestižna pravica posvetne in cerkvene aristokracije, zatem pomembna gospodarska panoga, kasneje pa tudi v funkciji ohranjanja ekološkega in biološkega ravnovesja.V območju takratne Dravske banovine je veljal že od leta 1849 zakupni lovski sistem, vendar je bila lovska zakonodaja za območje dežele Kranjske sprejeta šele leta 1870.
Nadzor nad lovom je bil po prvi svetovni vojni najprej težji, ker so imele pokrajine, ki so pripadale področju Deželne vlade za Slovenijo, vsaka svoje posebne deželne lovske predpise. Nekatere predpise so morali izenačiti. Popolno izenačenje naj bi dal lovski zakon, ki ga je začelo pripravljati Ministrstvo za gozdove in rudnike leta 1921. Novi lovski državni zakon je dobil uzakonitev 5. decembra 1931, s čimer je lovsko pravo za vso državo do podrobnosti izenačeno. Novi zakon je prevzel mnogo predpisov iz prejšnjih pokrajinskih lovskih zakonov, veljavnih na območjih Savske in Dravske banovine, uveljavil pa je tudi mnogo novih določb. Obvezno moč je dobil na podlagi finančnega zakona za leto 1934/35, ko so bile izdane banovinske lovske uredbe k nekaterim določilom zakona. V Dravski banovini se je začel lovski zakon uveljavljati 13. marca 1935.
Vse te spremembe so vplivale na razvoj lovstva z nastankom nove države SHS. Prejšnji lovski zakoni so dovoljevali lastno lovsko pravico posestnikom nepretrganih zemljišč od 115 ha površine navzgor, po novem zakonu pa je bila površina zvišana na 200 ha. Po finančnem zakonu za leto 1937/38 pa se je lahko posestnikom lastnih lovišč nad 115 ha površine vrnila pravica do lastnega lova pod določenimi pogoji. Lastna lovišča vseh javnopravnih združenj, lastna lovišča banovine, občin, vasi in agrarnih skupnosti so morali oddati v zakup na javni dražbi. Zakupnina je pripadala lastniku lastnega lovišča. Lastnim loviščem so pripadali tudi osredki, za katere so plačevali sorazmerno odškodnino, ustrezno površini in zakupnini občinskega lovišča.
Rezervatna lastna lovišča, ki jih je bilo v Dravski banovini 25, so ostala ohranjena. Največ lovske površine v banovini so zavzemala občinska lovišča. Novi zakon je dovoljeval, da se nad 5.000 ha obsegajoča občinska lovišča razdelijo, deli pa ne smejo biti manjši od 2.000 ha. Zakon je omogočal tudi arondacijo lovišč in popravo meja med lovišči. Manjša občinska lovišča je bilo mogoče združiti v eno lovišče do 5.000 ha površine. Po lovskem zakonu občinska lovišča niso smela biti manjša od 500 ha. Manjše občine so lahko svoje lovišče priključile občinskemu lovišču sosednje občine, s katero so tvorile najnaravnejšo lovsko enoto. Zakupnina za občinska lovišča je pripadala po zakonu zemljiškim lastnikom. Finančni zakon pa je z odobritvijo banske uprave dopuščal možnost, da se zakupnina knjiži le kot dohodek občine. Posebno določilo zakona je predpisovalo zaščito redke divjadi. V Dravski banovini je bil trajno zaščiten kozorog, v določenih okrajih medved, velika uharica, ribji orel, orel belorepec, sršenar, planinski in ruski orel, krokar, velika in mala bela čaplja.
Za zatiranje lisic, jazbeca, divjih mačk in dihurjev so bili po zakonu določeni posebni ukrepi. Na svinje in volkove so se lahko odrejali pogoni, če je njih število preveč naraslo.Nove določbe so bile predpisane v koledarskih in mesečnih lovskih kartah, kar je veljalo zlasti za tuje državljane, ki niso stalno bivali na državnem ozemlju. Za nameščanje ustreznega števila lovskih čuvajev nova zakonodaja ni prinesla novosti, pač pa so bili pogoji za usposabljanje čuvajev natančnejši, posebna določila pa so za njih predpisovala izpit. Glede povračila škode po lovu in po divjadi so bili predpisi spremenjeni.
Posebno poglavje je vsebovalo dolžnosti lovskega upravičenca (v tem pogledu) in dalje s predpisi o potrebnem zavarovanju po sadovnjakih, drevesnicah, o odškodninskih razsodiščih po občinah. Ta so razsojala samo v zahtevkih po povračilu škode po lovu ali divjadi do zneska 1000 dinarjev, o višjih zahtevah pa so odločala sodišča. Novi zakon je predpisal lovska društva, ki naj bi pospeševala lov, strokovno izobrazbo in organizacijo lovcev.
Po zedinjenju (nova država Jugoslavija) je pokazala velik napredek lovska književnost. Glasilo Lovec se je razširilo s številnimi sodelavci. Napredek pa je bil nakazan na številnih lovskih razstavah. Pred vključitvijo v Jugoslavijo (zedinjenem) je bila razstava rogovja v Ljubljani leta 1909, leto poprej pa kranjski oddelek na mednarodni razstavi na Dunaju. V Ljubljani so bile razstave še leta 1922, 1924, 1930 in 1937.
V Ljubljani je obstajalo Kranjsko društvo za varstvo lova. Bilo je v celoti nemško in prednost vstopa so imeli nemški lovci. Z razpadom Avstro-Ogrske je društvo usahnilo. Leta 1907 je Karel Mayer, vrhniški rojak, ustanovil lovski klub Sava. 30. januarja 1907 pa v Ljubljani dr. Ivan Lavrenčič, ki je po ostrih nasprotovanjih nemškega Kranjskega društva 16. oktobra 1907 sklical ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba. Uspeh se je pokazal z razstavo lovskih trofej ter z izhajanjem stanovske revije Lovec z zaščitnim znakom slovenskih lovcev zlatorog, čuvaj divjih koz v triglavskem pogorju.
Konec prve svetovne vojne, združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v državo SHS in kasneje nastanek Jugoslavije so še vedno veljale opisane pravne norme in predpisi za lov in lovišča iz monarhije. Lov je predstavljal pomembno panogo narodnega gospodarstva. Neposredno je nudil divjačino, kože, krzno in rogovje. Posredno korist pa so imeli od lova obrt, trgovina, industrija, carine na račun lovskega orožja, streliva itd.; državne takse na lovske karte in orožne liste, banovinske davščine na lovišča in lovske karte, občinske takse na lovske pse, občinsko užitnino na divjačino, dohodek od lovskih zakupnin, tujski promet zaradi lova.
Briksenški škofje so leta 1858 prodali grajsko premoženje Viktorju Ruardu, ta pa je večji del blejske posesti prodal trgovcu s premogom Adolfu Muhru, leta 1912 pa sta postala lastnika njegova naslednika, Julius in Felix Muhr. Poleg Muhra so bili večji posestniki na Bledu še Ernest knez Windischgratz, Camillo grof Michelburg, Emerich Mayer, dr. Alfons Mosche, Gustav Ritter von Pongratz in Johan Weitzer. Adolfu Muhru so lovski zakoni dovoljevali lastno lovsko pravico kot posestniku nepretrganih zemljišč od 115 ha navzgor. Kot največji posestnik je pred 1. svetovno vojno lovil v svojih loviščih, čeprav je veljal od leta 1849 zakupni sistem. Lov se je izvajal v skladu s takratnimi veljavnimi zakoni s številnimi svati, ki so se udeležili lova, seveda le Nemci. Čuvajsko službo je pri Muhru opravljal Balantov oče – Plemelj. Stanoval je v majhni hišici s skednjem na današnji Riklijevi ulici 13, kjer je sedaj picerija. Takratna zakonodaja, kot je opisana, je dovoljevala lastno lovsko pravico posestnikom nepretrganih zemljišč. Med prvo svetovno vojno so se lovišča zelo poslabšala, to je zasluga upravnih oblasti, ki so neupravičen lov zavirale. Po koncu prve svetovne vojne je v skladu z veljavno zakonodajo pridobil lovne pravice v lovišču Krma, Lipanca, Debela peč, pri Mlakah do Krivega macesna in v Brdih nad Lipanco, kjer so posestovali majhno brunarico, gostilničar in mesar Ivan Zrimec. Že leta so bili ozaveščeni v okviru lovskih družin (društev). Zrimec je Černetu v zakup plačeval pet tisoč dinarjev letne najemnine. Pridobil si je tudi lastnino na brunarici pri Brjanci, ki jo je postavil Miha Černe in jo poimenoval po svoji hčerki Julki. Ivan Zrimec je v času lastništva hotelirja Ivana Kenda imel pri njem v zakupu tudi Brje, Stražo, Grad – Pristavo in lovišče na jezeru. Pri Zrimcu je bil daljše obdobje tudi lovski čuvaj, upokojeni železničar Justin.
Lov se je izvajal s povabljenimi gosti, ki so imeli pravico do trofeje, čuvaju pa so za vsak strel plačali odstrelnino. Nekateri so bili redni gostje pri lovu, dobri strelci, kot je bil Pavel Plemelj– Šimna, katerega je Zrimec redno vabil na lov. Sodelovanje med Černetom in Zrimcem je trajalo do začetka druge svetovne vojne. Proti koncu svetovne vojne je SNOS vsem odborom OF naložil obvezo, da morajo zagotoviti zaščito redke divjadi. 5. septembra 1945 je bil sprejet odlok o začasnem izvajanju lova. Ustanovljena je bila nova lovska organizacija.8. okrobra 1949 pa je bila ustanovljena Lovska družina Bled.
Viri in literatura:
- Spominski zbornik Slovenije, 1939
- Bled nekoč in danes – Božo Benedik, 2003
- Stanko Zrimec Bled 2006 - spomini
Sestavil: Borut Rus